Občina Solčava je geografsko zaključeno območje, imenovano tudi Solčavsko. To odmaknjeno območje leži v osrčju gora, stisnjeno med tri slovenske dežele: Štajersko, Koroško in Kranjsko. V občini so štiri naselja: Logarska Dolina, Robanov Kot, Podolševa in občinsko središče Solčava. Ta zgornji del Savinjske doline obdajajo Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Občinske meje potekajo po vrhovih okoliških gora. Danes je občina Solčava del Savinjske statistične regije. Meri 102,8 km2. Tu živi 548 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna (izvira reke Savinje, alpski dolini Robanov in Matkov kot, izvir Kisla voda in številne druge. Cestna povezava iz štajerske smeri je preko Luč, iz koroške pa preko Pavličevega sedla iz Koroške Bele (Avstrija) in po panoramski cesti iz Črne na Koroškem.
Območje ima pestro zgodovino poseljenosti. Najdbe v Potočki zijalki pričajo, da jo je že pred 30.000 leti uporabljal kromanjonec za svojo lovsko postojanko, novejša dognanja pa govorizjo v prid tezi, da je ta kraj uporabljal kot svetišče. Nekaj najdb je razstavljenih v muzeju v gostišču Firšt ter Pokrajinskem muzeju v Celju. o pomenu najdišča govori tudi tematska peš pot Medvedova pot, ki je nastala v okviru projekta Cavetours.
Okrog leta 1000 so prišleki z današnje Koroške najprej poselili sončna pobočja pod Olševo. Večina prebivalcev Solčavskega živi na visokogorskih kmetijah, saj je v kotlini med visokimi hribi prostora le za peščico hiš.
Ime Solčava (Sulzbach) je prvič zapisano leta 1268, ko je imel benediktinski samostan v Gornjem gradu mejne prepire s koroškim in kranjskim vojvodom Ulrikom.
V gornjegrajskem samostanskem urbarju, ki so ga vodili v letih 1426 do 1441, je v Solčavi evidentiranih 50 gospodarstev, ki so imela davčne obveznosti, v vsej svoji zgodovini pa Solčavani nikoli nismo bili tlačani.
Na dogajanje v Solčavi so močno vplivali tudi celjski grofje, ki so v Solčavi skrivali svoje zaklade ter tu pustili svoje potomce. Solčava je postala samostojna občina s prvimi občinskimi volitvami 6. septembra 1850.
Solčavsko je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so domačini pričeli z gradnjo ceste, ki jih je povezala s Savinjsko dolino. Cesta je bila za Solčavo velikega pomena, saj je bila premagana naravna ovira, ki je preprečevala gospodarske stike z ostalimi kraji v dolini in širše. Popotniki, ki so želeli obiskati Solčavsko, so morali prebresti Savinjo od Luč do Logarske doline kar 23-krat, ozek prehod skozi Iglo pa je onemogočal prenašanje tovora.
Prva svetovna vojna je kruto zarezala v zgodovino Solčave, saj je v njej padlo veliko solčavskih fantov in očetov. Še hujše posledice pa je pustila druga svetovna vojna, ko je nemški okupator oktobra 1944 požgal vas Solčavo in skoraj vse okoliške domačije, prebivalce pa pregnal z njihovih domov v izgnanstvo.
Po letu 1945 si vse generacije prizadevamo za uspešen razvoj te male gorske vasice. K temu so najprej veliko pripomogla prizadevanja aktivistov v bivši Krajevni skupnosti Solčava, v zadnjih letih pa županov in županje ter občinskih svetnikov Občine Solčava.
Danes je občina Solčava del Savinjske statistične regije. Občina je s 5 prebivalci na km2 najredkeje naseljena v Sloveniji. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Prometnice so slabo urejene, povezava je v smeri Savinjske doline, preko prevalov tudi z Ljubljansko kotlino ter avstrijsko in slovensko Koroško.
V Solčavi imamo nov vrtec in šolo (do 5. razreda), pošto, trgovino, Občinsko upravo in večnamensko središče za trajnostni razvoj Center Rinka, kjer je Turistična informacijska točka, razstava o Solčavskem Sprehod v naročje Alp, multimedijska dvorana, razstavno-prodajni prostor za kulinarične izdelke in izdelke domače obrti, podjetniški inkubator ter občinski prostori.
V Solčavi delujejo številna društva in organizacije, ki skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter ljudskega izročila. Z bogato zakladnico znanja in idej se aktivno vključujejo v izvedbo različnih dogodkov in prireditev.
Na Solčavskem je 50 aktivnih kmetij v obliki celkov, od tega se jih dobra tretjina ukvarja s turizmom, več kot polovica pa z dopolnilnimi dejavnostmi. Tretjina kmetij je ekoloških, ostale gospodarijo sonaravno. Polovica kmetij se nahaja nad 1.000 m, Bukovnik pa je s 1.329 metri nad morjem najvišje ležeča kmetija v Sloveniji. Povprečna velikost solčavske kmetije je 130 ha. zagotavljanje socialne varnosti podeželskega prebivalstva in hkrati ohranitev naravnega okolja. Za javno dobro širše skupnosti je pomembno tudi varovanje vodnih virov, pridelava zdrave in varne hrane, nudenje prostora za sprostitev in rekreacijo, ohranjanje kulturne krajine in kulturne narodne identitete. Gorski predeli evropskih Alp se stalno srečujejo z izzivom, kako po eni strani zajeziti odseljevanje in staranje prebivalstva ter po drugi strani zmanjšati pritiske obiskovalcev. Branijo se neustreznega izkoriščanja naravnega in družbenega okolja podeželja.
Ohranjanje naravnih vrednot in tradicije, sodelovanje s sosednjimi območji, koriščenje domačih potencialov, razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah in revitalizacija vasi so naše osnovne strateške usmeritve, s katerimi bomo zagotovili dobro življenjsko okolje svojim prebivalcem in prijetno bivanje obiskovalcem Solčavskega.
Solčavsko je bilo zaradi neokrnjene narave vedno privlačno za turizem. Leta 2009 je dobilo naziv Evropska destinacija odličnosti. Posebnost Solčavskega so tri vzporedne alpske, ledeniško preoblikovane doline Logarska dolina, Robanov kot in Matkov kot. Čudovite krajinske podobe pričajo o trdni povezanosti domačinov z naravo skozi stoletja.
Ustanovljena sta bila dva krajinska parka; Robanov kot (od leta 1950) in Logarska dolina (od leta 1987). Parka skupaj z Naturo 2000 zavzemata kar 80% površine. Tu živi veliko redkih živalskih in rastlinskih vrst. Na 103 km2 imamo kar 104 naravne vrednote. Med njimi so številne jame in zijalke, skale, okna, slapovi, izviri in znamenita drevesa. Najpogosteje obiskani in občudovani naravni spomeniki so slap Rinka, izvir Črne, izvir kisle vode, Igla, slapišče Palenk, Matkov škaf, Potočka zijalka, Logarjeva lipa, Plesnikov brest. Le pol ure hoda iz vasi že skoraj tisočletje nemo bdi znamenita solčavska tisa.
Na Solčavskem imamo tudi bogato kulturno in etnološko dediščino. O tem pričajo številne zanimive in zaščitene domačije, gospodarski objekti, vaško jedro, tri cerkve in pa številne kapelice in znamenja. Nad vasjo je cerkev Marije Snežne, ki velja za edino v celoti ohranjeno gotsko cerkev v Zgornji Savinjski dolini. Zgrajena je bila v letih od 1461 do 1485, zakristija in južna stena ladje pa sta še iz romanske dobe. Cerkev skriva pravi mali zaklad - kamnito zgodnjegotsko plastiko sedeče Marije z otrokom, tako imenovano Solčavsko Madono iz leta 1250, ki se nahaja v atiki velikega oltarja.
Domačini tu že od nekdaj živijo z naravo, ki jim daje vse potrebno za preživetje. Tako se na Solčavskem ljudje tudi danes največ ukvarjajo s kmetovanjem, vse bolj pa tudi s turizmom, predelavo lesa, volne ter proivzodnjo domačih izdelkov.
Večina lesa se proda v obliki hlodov. Težimo k temu, da bi se čimveč tega zelo kvalitetnega gorskega lasa predelalo v različne, oblikovno dovršene uporabne predmete.
Avtohtona jezersko-solčavska pasma ovce, ki je posebej prilagojena razmeram okolja, ima kvalitetno volno. Ljudje so jo dolgo uporabljali le za pletene izdelke, danes pa jo predelajo tudi drugače. Vrnila so se stara znanja polstenja - filcanja, obogatena z modernimi pristopi in izdelki so nadvse uporabni tudi za današnjo rabo. Polsteni copati, klobuki, obleke, modni dodatki, mila, igrače in spominki so narejeni ročno, z občutkom in ljubeznijo.
Vse bolj čislani so tudi izdelki iz avtohtonega rožnatega kamna z imenom logarski apnenec ali solčavski marmor. Iz njega mojster kamnosek izdeluje drobne okrasne in uporabne predmete kot so vaze, terilniki, obtežilnik ter tudi plošče za oblaganje hiš in tlakovanje. Na Solčavskem imamo kulinarične posebnosti. Opisane so v knjižici Kuhinja naših babic. Izvrstni kulinarični izdelki, kot so zgornjesavinjski želodec, sirnek ali grušavi žlinkrofi vzbudijo prijeten občutek domačnosti.
V zadnjih letih se skozi razne projekte vzpodbuja uporaba, promocija in zaščita vseh omenjenih solčavskih produktov.
